»Vstopil je v mošejo in streljal na vse strani. Nisem ga videl, saj sem se ulegel pod klop. Skril sem se in upal, da bom preživel.«

»Doživel sem že več takšnih napadov, tudi ko sem bil v bolnišnici.«

»Bil sem v kar nekaj kriznih situacijah, to pa je bila najhujša vojna situacija, ki sem jih kdaj izkusil.«

»Zavedel sem se velike količine krvi, v kateri sem ležal. Moj občutek za čas je bil precej moten, bolela sta me oko in roka. Povsem jasno sem se zavedel, da umiram.«

»Takoj je zaprl vrata in me pritisnil ob steno. Tako močno me je porinil, da sem se udarilo v glavo. Bila sem izjemno zmedena. Porinila sem nazaj in spet me je porinil ob steno, pri čemer sem spet prejela udarec v glavo.«

»V tednih in mesecih po 11. septembru sem bil ponosen, da sem vodil neverjetne, odporne, enotne ljudi.«

»Prečkal sem cesto, ko sem videl moškega z mačeto in srebrnimi pločevinkami na prsnem košu, za njim sta tekla dva policista v civilni obleki. Nato so moškega ustrelili, mislim, da sem slišal tri strele. Sam sem se zatekel v bližnjo knjižnico.«

»Vse se je zgodilo zelo hitro. Zaboden sem bil večkrat, najbolj boleče je bilo v oko. Poskušal sem pobegniti. V samoobrambo sem dvignil roko, a mi jo je prebodel.«

»Globoko sem užaloščena zaradi odvratnih dogodkov. V tem tragičnem času sem v mislih in molitvi z vsemi Novozelandci.«

»Krog se je sklenil in tu sem se želel končno sprijazniti s tem, kar se je zgodilo in si vrniti mir v življenje. Stal sem tam, kjer sem skoraj umrl, na sebi sem imel novo obleko Ralpha Laurena in sem čutil, da sem ... cel.«